Nekatere temeljne značilnosti koroških narečij

V nadaljevanju naštevamo le nekaj temeljnih značilnosti koroških narečij. Če želite o njih izvedeti še več, pobrskajte po literaturi.

Samoglasniški oziroma vokalni sistem

Koroški vokalni sistem je zelo zapleten. Pozna dvoglasnika (tj. po SSKJ »zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota«): ie (mleko → mlieko) in uo (most → muost); tri različne e-je, dva različna o-ja (ohranjena sta oba nosnika).
Nosni en in dolgi ə sta se kasneje razvijala vzporedno, zato imamo za oba široki ê (dên, jêtra, pêtêk).
Dolga samoglasnika i in u sta povsod enoglasnika.
Pojavlja se vokalizacija (po SSKJ »vokalizírati se – postati iz polglasnika sprednji ali zadnji samoglasnik«) polglasnika v e-jevski refleks (po SSKJ »glas kot pojavna oblika določenega drugega, razvojno predhodnega glasu«) (npr. dan › den, maša › meša).
Večina koroških narečij pozna dolgonaglašene, kratkonaglašene in nenaglašene samoglasnike.
Temeljni koroški dolgi vokalni sistem ima vsaj dva diftonga: iːə in uːə, pojavljata pa se lahko tudi dva drseča diftonga: ea in oa.

Naglas

Koroška narečja zunaj Slovenije so ohranila tonemski naglas na dolgih in deloma tudi kratkih samoglasnikih, v mežiškem in remšniškem podnarečju pa se je pod štajerskim vplivom uveljavilo jačinsko naglaševanje; intonacijsko nasprotje se je izgubilo. Tonemski naglas je torej ohranjen v podjunskem, obirskem, rožanskem in ziljskem narečju. V ostalih koroških narečjih (predvsem na vzhodu – severnopohorsko-remšniško in mežiško narečje) so le-tega nadomestili sistemi z razločevalnim mestom naglasa in kolikostjo.
Samo v koroškem narečju pride v trizložnih besedah do naglasnega zamika (bábica › babíca › bíca; repíca).

Švapanje

Za soglasniški/konzonantni sistem v koroškem narečju je v prvi vrsti značilno švapánje (tudi švápanje), ki je značilen koroški pojav, ko stari ł – knjižni l v položaju pred prvotnimi zadnjimi samoglasniki prehaja v arhaični w; imamo pa ga pred samoglasnikoma a in o ter za samoglasnikom o (-ła, -ło > -wa, -wo /na primer ˈmeːtwa ‘metla’, bˈwago ‘blago’, bˈwa ‘bila’, kˈwọːp ‘klop’/; -oł- > -ow- /na primer ˈčọwn ‘čoln’, ˈpọwn ‘poln’/) (Logar 1996: 124; Sibečnik 1982: 20).

Slovar slovenskega knjižnega jezika glagol švapáti razlaga kot izgovarjati dvoustnični v namesto nekdanjega trdega l pred srednjimi in zadnjimi samoglasniki. Pojav švapanja povečuje število bilabialnih w-jev, v oblikoslovju pogosto povzroča soglasniške alternacije l : w (Logar 1996: 124). Vzhodno od Vuzenice in Mute ta pojav izginja.

Štekanje

Značilen je tudi pojav štekanja, ko pred kazalnimi zaimki in nekaterimi prislovi, ki se začnejo na t, stoji glas š. Izvor š-ja ni jasen.

Obstaja več teorij:

Ramovš (1935: 23–24) predpostavlja prislov še;
Štrekelj (1906: 502) vidi v njem obrušeno glagolsko obliko vi(di)š in jo primerja z analogičnimi francoskimi tvorbami (ecce hic; ecce illui > celui);
Kotnik izhaja iz starejše oblike š-tət(i), pri čemer je bil prvi t disimilacijsko opuščen; mogoča je domneva iz glagola vidiš, saj naj bi ljudje zaradi tega, ker so hoteli osebo, predmet ali kraj natančno opredeliti, pred zaimek ali prislov postavljali glagol vidiš, saj v slovenskih koroških narečjih (v Mežiški dolini, ob zgornji Savinjski dolini do Luč navzdol, v Dravski dolini v smeri proti Mariboru, po Zgornji in srednji Savinjski dolini, ob Dreti, Paki, po severnih pobočjih Pohorja in na Kozjaku) ne poznajo poudarjevalne členice -le (Logar 1996: 221, 231, 326, 327; Mikic 2004: 76; Ramovš 1952: 99; Zorko 2002a: 22; 2009a: 34).

Nekaj primerov s pojavom štekanja: ˈšəta ‘ta’, ˈšəto ‘to’, ˈšəti ‘ta’, šˈtam ‘tam’, šˈtək ‘tako’, šˈtoːde ‘tod’, šˈtoːk ‘tak’, šˈtəm (vidiš tam → viš tam /krajše/ → š tam → štam), šˈtẹːko ‘toliko’, šˈtọta ‘tu tja’, šˈnətre ‘tu notri’.

Pakanje

V povedih se namesto veznika in pojavlja veznik pa. Ta pojav imenujemo pakanje.

Skupina čre- in žre-

Ohranjena je skupina čre- in žre- (črevli, žrebelj), ki v knjižnem jeziku preidejo v če- in že- (čevlji, žebelj), v nekaterih arhaičnih narečjih (rezijanščina) pa se med ž in r vriva še g (žgrebelj).

Soglasniški sklopi

Ohranjeni sta primarna soglasniška skupina dl (modlim) in sekundarna tl (pletla).
Včasih spremembe nastanejo tudi zaradi metateze likvid; tl preide v kl (tlačiti > klačiti); sklop dn se reducira v n (dьnьsь > nēs, nəs); v vzglasju pride do adaptacije: dn > gn (denar > ə onemi > gnar).
Knjižni soglasniški sklop -šč- se disimilira v š (gošča > goša, iščem > išem).

Nekatere posebnosti pri soglasnikih

Izglasni j onemi (včeraj > včera); sklop pt > t (ptič > tič).
Skupina -wi- > -j- (prajli).
Palatalni l' večinoma otrdi (vol'a > vola), n' tudi otrdi (svin'a > svina) ali pa izgubi nazalnost (svija).
Končni zveneči glasovi izgubijo zvenečnost in preidejo v nezveneče glasove (d > t / b > p / g > h: rad > rat, rob > rop, bog > boh).
Na koncu besede gre nj vedno v n (kostanj › kostan).

Nekatere posebnosti pri samostalniku

Dosti sprememb v primerjavi s knjižnim jezikom je tudi pri samostalniku v različnih spolih, sklonih in številih. Tako pride na primer pri samostalniku srednjega spola do feminizacije nevtrum (lepe deklete), pri samostalnikih ženskega spola je najbolj izrazita razlika v orodniku ednine (z ženi); največ razlik pa je pri samostalnikih moškega spola: v dajalniku in mestniku ednine končni u > o (daj.: na gnojo), v orodniku ednine pa je namesto -om prav tako končni -o (z medvedo).

Nekatere posebnosti pri glagolu

Ob glagolih se pojavlja nemški prislov cu ali smernik von (npr. »On je cu pərneso.«)

Nekatere posebnosti pri pridevniku

Pri pridevniku se pojavi posebnost pri stopnjevanju, saj knjižno členico naj- v komparativu zamenja nar-, na vzhodu pa se med členico nar- vrine še člen določnosti ta (nar ta lepša).

Nekatere posebnosti pri zaimku

V knjižni obliki vprašalnega zaimka kdo preide v narečju hto > htu.
Oziralni zaimek kateri dobi obliko giri.

Nekatere posebnosti pri števniku

Posebnosti so tudi pri števniku (knjižna oblika eden > adən; namesto treh dobimo trijeh; pri vrstilnem števniku dvajseti pride do redukcije nenaglašenega e: dvajsti, za desetico štirideset se uporablja štirired in pri množilnem števniku je namesto členka krat bart.

Besedje/leksika

V besedju ali leksiki koroških narečij najdemo veliko nemških prevzetih besed in besednih zvez. Veliko je tudi prevodov in kalkov teh besed.