• Brana_1 Slika 1: Brana. Foto: Anja Benko.
  • Brana_2 Slika 2: Brana v muzeju v Libeličah. Foto: Anja Benko.
  • Brana_3 (Brana za traktorski prikljucek, domacija Mihe Ridla, p. d. pri Plahutniku, 2223) Slika 3: Brana za traktorski priključek. Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.
brana
[bˈraːna] -e ž (Ⓣ B, S) [bˈroːna] -e ž (Ⓣ BP, L) brana |orodje z železnimi zobmi za rahljanje zemlje|
Ⓣ B[ˈTuːə je pa bˈraːna. (...) ˈMiː smo ˈmẹːli ˈkọj ˈeːno ˈwərsto bˈraːn – naˈwaːdno bˈraːno. ˈPač pa so še ˈbọl ˈwẹːjke, ˈtaːke, da so ˈmẹːle ˈtaːke ˈbọl ˈwẹːjke ˈzoːbe ˈdọ, bi ˈreːkwa. Pa za tˈraːnike bˈraːne so ˈtọdi, da se kərˈtiːne razgˈliːxajo.]
Ⓣ BP[ˈTəst je bˈwa bˈroːna. ˈPərwa … ˈTiːste še ˈwiːəm ˈjaːs, ˈpərwo smo še ˈdiːəlali z leˈsiːənimi, poˈtẹːm pa z žeˈlẹːznimi, s ˈtəstimi cˈweːki, ˈpọl je pa industˈriːja žeˈlẹːzne napˈraːwa. ˈTuːə so bˈlə pa žeˈlẹːzne bˈroːne. ˈPərwo so bˈroːno ˈkoaːji ˈliːəkli, pər nekaˈtẹːrix pa ˈwoːli. ˈPərnas ˈkoaːjni.]
Ⓣ L[Bˈroːna je pa dˈruːgo. Bˈroːna ˈmaː pa ˈsaːmo ˈzoːbe. ˈWoːna ˈmaː pa spˈriːədi ˈtaːke ˈzoːbe, ˈsaːmo ˈmaːwo dərˈgaːčni so – pər bˈroːni so ˈtaːki šˈpiːčasti ˈzoːbi in ˈtəsto ˈsaːmo raxˈlaː ˈzəmlo. ˈWoːni pˈrẹtˈsẹːtwenik ˈmaː pa ˈtaːke kˈrẹːmple, s ˈtəstmi gˈrẹː, ˈtək ˈeːne tˈriː kˈrẹːmple na ˈsaːki, ˈwḙeːnč ˈtaːkix oˈnẹːgo je s tˈrẹːmi kˈrẹːmpni, da ˈtək raxˈlaː pa še ˈzaːdi so ˈtaːki kˈrọːgi, ˈtək ˈeːne ˈtaːke zˈwiːəzde, da gˈruːde droˈbiː.]
~ Ⓘ »Praslovansko *borna je označevalo ostro orodje za rahljanje zemlje, prvotno odsekan vrh kakega drevesa z vejami vred. Gre za izpeljanko iz indoevropskega korena *bher(H)- ‘obdelovati z ostrim orodjem’.« (SNOJ 1997: 44) ◾ »Pomenski razpon slovensko brana je morda posledica križanja z drugo osnovo *borna, pri severnih Slovanih *bor-dlo k ‘boriti se, braniti se’.« (BEZLAJ 1977: 37)
~ Ⓡ »Brana je orodje, s katerim drobimo grude na zoranih njivah, zagrebajo seme in čistijo travnike. Z brano ponekod tudi pripravljajo njive za oranje, ko z njo rahljajo površine. Prvotna oblika bran so bile povezane veje, obtežene s kamni, bolj dognana je bila brana z lesenim okvirom in prečkami z lesenimi klini. Zadnja razvojna stopnja je brana z lesenimi ali železnimi okviri in prečkami in z železnimi klini. Manjšo brano je vlekel človek, sicer jo vleče vprežna živina ali traktor. Železne brane so industrijski izdelek.« (BAŠ 2004: 46) ◾ »Brana je poleg pluga in kultivatorja najvažnejše poljedelsko orodje in služi za plitvo obdelovanje zemlje, tako za drobljenje brazd in grud, za poravnavanje zemlje pred setvijo, za zakrivanje umetnega gnoja in semena, za uničevanje skorje, ki se napravi na posejani njivi, za uničenje plevela, za spomladansko prezračevanje zemlje, posejane z oziminami, in za obdelovanje travnikov. Brana sestoji iz lesenega ali železnega okvira, ki nosi na povprečnih letvah železne zobe. Ti morajo biti tako razpostavljeni, da vleče vsak zob svojo brazdo, a da so brazde med seboj enako oddaljene, razdalja zob pa kolikor mogoče velika. V ta namen so postavljeni zobje na okviru v poševni vrsti drug za drugim. Taka brana dobro dela in se med delom ne maši. Delo brane je slično delu kultivatorja, da zemljo samo drobi, meša in rahlja, ne da bi jo obračala; loči pa se brana v načinu dela od kultivatorja v tem, da je ne vodimo v ravni smeri in da je ne moremo spuščati v zemljo na poljubno globino. Brana tišči v zemljo samo s svojo lastno težo in deluje s sunkom, ko se premika po zemlji dalje. Čim hitreje se pomika brana, tem močnejše je njeno suvanje in tem bolje dela. Zato je brananje veliko boljše s konji kot z voli. Ker brana nima nobene priprave, ki bi jo vodila v ravni smeri, se zvija pri premikanju sem in tja in to zvijanje zopet pospešuje njen delavni učinek. (…) Po namenu bran (…) jih delimo v njivske brane, travniške brane in branam podobna orodja.« (SIMONIČ 1931: 98–99) ◾ V 19. stoletju so uporabljali lesene brane z železnimi zobmi. Ogrodje lesenih bran so si nekateri izdelali sami, zobe pa je naredil kovač. Če je bila brana prelahka, so jo obtežili s kolesom. Vanjo so vpregli po enega konja ali vola. Tisti, ki je branal (večinoma so to počeli gospodarji, med obema vojnama tudi hlapci), je po potrebi brano vzdigoval zaradi lažjega brananja in dobro opravljenega dela. Velike grude, ki so ostale po vlačenju, so potolkli z motiko, nekateri pa so jih povaljali z valjarji, t. i. rolovci. (Povzeto po MAKAROVIČ 1982: 133–134)
Naša spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam