Koroška narečna skupina

Koroška narečna skupina je dobila ime po nekdanji deželi. Zaradi lege je bilo to področje zelo osamljeno, le na vzhodnem robu je puščalo živahnejšo zvezo s štajerskimi narečji (Ramovš 1936: 119).

Slovenska koroška narečja govorijo v treh sosednjih državah, in sicer v:

• Avstriji (Ziljska dolina od Šmohorja do okolice Beljaka ter med Karavankami in Savinjskimi Alpami in severno slovensko narodnostno mejo, ki poteka približno po črti Kostanje – Djekše – Dravograd);
• Italiji (Kanalska dolina, okolica Tržiča do Lipalje vasi) in
• Republiki Sloveniji (Zgornjasavska dolina do pritoka Belica – Rateče, Podkoren, Kranjska Gora; Dravska dolina skoraj do Ruš; na obeh straneh Drave po severnih pobočjih Pohorja in južnih pobočjih Kozjaka; v Mežiški in spodnji Mislinjski dolini) (Logar 1975: 107–108).

Koroška narečna skupina ni enotna. Je ena izmed najbolj razčlenjenih. Po Karti slovenskih narečij se koroška narečna skupina deli na:

1. ziljsko narečje s kranjskogorskim podnarečjem › skrajno zahodno narečje; govori se v Avstriji ob Zilji, v Italiji v Kanalski dolini in v Zgornjesavski dolini v Sloveniji;
2. osrednje oziroma rožansko narečje › med Beljakom in Velikovcem; to narečje prav tako ni enotno, saj razpade na štiri govore, ki se med seboj razlikujejo;
3. obirsko narečje › jugovzhodno od rožanskega s središčem v Železni Kapli; Ramovš je to narečje poimenoval remšeniško;
4. podjunsko narečje › govori se v Avstriji med Velikovcem in Libeličami, v Sloveniji v Dravski in Mežiški dolini;
5. mežiško narečje › govori se v dolini reke Meže in Mislinje;
6. severnopohorsko-remšniško narečje.

Zorkova koroško narečno skupino deli na ziljščino, rožanščino, obirščino in podjunščino; po njenem mnenju pa se narečna skupina širi tudi v Slovenijo z mežiškim in s severnopohorsko-remšniškim narečjem (Zorko 1998: 179). Geografsko se po Zorkovi ta narečna skupina razteza do Sobote nad Mlakami in v Dravski dolini do Činžata ob štajerskih Rušah in Vurmata ob Črmenici ter do Fale ob štajersko govoreči Selnici (prav tam).

Podobno kot Zorkova tudi Logar koroška narečja deli na ziljsko, rožansko, obirsko, podjunsko in mežiško narečje, le da severnopohorsko-remšniško narečje (poimenovanje po Zorkovi) imenuje zgolj remšniško narečje (Logar 1975: 108).

Skenirani izsek koroške narečne skupine iz Ramovševe Karte slovenskih narečij (1935) z dodanim delom legende, ki se navezuje na to narečno skupino. Na karti so s temno rdečo barvo in z različnimi črtami označena koroška narečja. Od leve proti desni si sledijo takole: ziljsko, rožansko, podjunsko, remšeniško, mežiško in remšniško. Karta je last Anje Benko.

Skenirani izrez koroške narečne skupine iz Karte slovenskih narečij, ki je izšla leta 1986 pri Geodetskem zavodu Republike Slovenije v Ljubljani. Dodan je še izsek iz legende, ki se navezuje na to narečno skupino. Karto sta na osnovi Ramovševe Dialektološke karte slovenskega jezika, novejših raziskav in gradiva Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU priredila Tine Logar in Jakob Rigler. Natisnilo jo je ČGP Delo. Koroška narečna skupina se po tej narečni karti deli na (od leve proti desni): ziljsko, rožansko, podjunsko, obirsko, mežiško in severnopohorsko-remšniško narečje; k njej pa uvrščamo še kranjskogorski govor. Karta je last Anje Benko.

Skenirani izrez iz Karte slovenskih narečij in izsek iz legende, ki se navezuje na to narečno skupino. Karta je izšla leta 1993. Na osnovi Ramovševe Dialektološke karte slovenskega jezika, novejših raziskav in gradiva Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU sta jo priredila Tine Logar in Jakob Rigler. Na hrbtni strani narečnega zemljevida je besedilo o slovenskih narečjih napisal Tine Logar. Karto je izdal Geodetski zavod Slovenije, natisnila pa jo je Tiskarna PZI DAN. Na karti so z roza barvo označena koroška narečja, in sicer (od leve proti desni) ziljsko, rožansko, podjunsko, obirsko, mežiško in severnopohorsko-remšniško narečje ter kranjskogorski govor. Karta je last Anje Benko.

Izrez koroške narečne skupine iz Karte slovenskih narečij z dodano legendo (pod njo), iz katere je razvidna delitev narečne skupine na (od desne proti levi) severnopohorsko-remšniško, mežiško, podjunsko, obirsko, rožansko, ziljsko in kranjskogorsko podnarečje. Vir: http://bos.zrc-sazu.si/c/Dial/Ponovne_SLA/P/02_2_Osnovna_karta_JPG.jpg. Pridobljeno dne 29. 3. 2013.

V zgodovinskem razvoju so bila vsa koroška narečja prvotno severozahodna narečja. Za njih je bilo značilno, da sta se nosnika dolgo ohranila; v podjunskem narečju zunaj meja Republike Slovenije sta ohranjena še danes. Na prelomu 12. in 13. stoletja se je dolgi jat diftongiral v smeri proti ie in dolgi o v uo (ta dva pojava povezujeta koroška narečja s primorskimi).

V 13. stoletju se je začela vokalizacija dolgega polglasnika v e. Daljšali so se tudi staroakutirani in novoakutirani samoglasniki v nezadnjih besednih zlogih. Gre za drugo, poznejšo fazo daljšanja (različni odrazi za staro- in novoakutirane samoglasnike).

Ohranjenih je veliko arhaizmov na vseh jezikovnih ravninah. V koroških narečjih v Avstriji najdemo veliko germanizmov. Zinka Zorko ugotavlja, da je koroška narečna skupina ohranila največ fonoloških, oblikoslovnih in leksikalnih arhaičnih potez (Zorko 1998: 179).