Koroško mežiško narečje

Po Ramovšu v mežiško narečje, ki je zelo sorodno podjunskemu, uvrščamo govore vzhodno od podjunskega narečja, v dolini reke Meže, v okolici Slovenj Gradca, po Dravski dolini do Vuzenice (Ramovš 1935: 25).

Zorkova navaja, da gre za enako podobo govora, kot je bila predstavljena v Ramovševih in Logarjevih razpravah (Zorko 2009a: 36–37). Meje mežiškega narečja so: na vzhodu meji na koroško severnopohorsko narečje, pri Mislinji in Doliču na štajersko pohorsko narečje, na jugu pa na zgornjesavinjsko in srednjesavinjsko narečje (Zorko 1998: 290).

V nasprotju z Ramovšem in z Zorkovo Zoran Triglav v svojem prispevku Jezik Mežiške doline (http://www.koropedija.si/index.php/Jezik_Me%C5%BEi%C5%A1ke_doline; pridobljeno dne 10. 4. 2012) mežiško narečje v grobem uvršča v trikotnik Olševa – Rogla – Košenjak, v ožjem smislu pa ga omejuje na Mežiško dolino z njeno okolico in na majhen del spodnje Mislinjske doline.

Triglav (tako kot mi) ugotavlja, da v nasprotju z drugimi koroškimi narečji o mežiškem ni kaj dosti zapisanega in da je sodobnejših ter analitičnih razprav, ki bi neposredno obravnavale to narečje, zelo malo oziroma skoraj nič. »Največ jezikovnega in slovarskega gradiva je izšlo v Koroškem Fužinarju v 60. letih prejšnjega stoletja. Precej več pa je zapisanih samih besedil v mežiškem govoru. V tem smislu je zagotovo reprezentativna zbirka besedil Bajže s Koroške, deseta knjiga zbirke Glasovi, ki jo je uredila Marta Repanšek.« (Zoran Triglav)

Na podatkovni bazi COBISS (podatki, pridobljeni 10. 4. 2012) najdemo samo 13 objav, ki vsebujejo iskano ključno besedo »mežiško narečje«, in sicer pet člankov Zinke Zorko (1994 – Dialektizmi v Prežihovi zbirki Solzice; 1999 – Živalski frazemi v Prežihovi Požganici; 2009 – Koroško mežiško narečje v luči novih glasoslovnih raziskav; 2010 – Korenine koroščine v Prežihovem knjižnem jeziku), članek Vanje Benko (2010 – Živalske omembe v Prežihovem romanu Požganica in njihova preverba v koroškem mežiškem narečju), tri prispevke s konferenc, diplomski deli (Jana Kordež, 2009: Mežiško narečje v Bajžah s Koroške; Mira Mori, 2007: Koroško narečje v glasbi), magistrsko delo (Herman Vogel, 1961: Mežiško narečje) in eno osnovnošolsko raziskovalno nalogo (2010; objavljena tudi na spletni strani www.narecna-bera.si).

Zelo skopo piše o mežiškem narečju tudi Logar. Sistem dolgih samoglasnikov je po njegovem mnenju klasično slovenski (razlog za takó poenostavljen sistem vidi v sedanjem in preteklem mešanju prebivalstva na tem območju) in se od knjižnega le malo razlikuje, saj naj bi (za razliko od rožanskega, ziljskega in podjunskega narečja) izgubil tudi dvoglasnike (iːə in uːo). To trditev lahko kategorično zavrnemo, saj se v mežiškem narečju dvoglasniki še danes govorijo in slišijo.

Nekatere značilnosti mežiškega narečja so (povzeto po: Benko /1999: 13–16/, Logar /1996: 23/, Ramovš /1935: 25–26/, Sibečnik /1982: 10/, Triglav /spletni vir/, Zorko /1989: 397; 2009: 14–15/):

poznajo dolge, kratke in nenaglašene samoglasnike ter dvoglasnike/diftonge;
naglašeni vokali so dolgi ali kratki;
izguba razlike med visoko in nizko intonacijo – ne poznajo intonacijskih opozicij;
odpravilo tonemska nasprotja;
padajoča intonacija in ohranjena stavčna melodija;
edino narečje med koroškimi, ki ima v kratkih poudarjenih zlogih a za ə;
ohranilo je čisti aː (kot obirsko narečje);
odpravilo končni naglas v tipih žeˈnaː, noˈgaː in oˈkoː;
sekundarno naglašena e in o sta monoftongična dolga in široka ali indiferentna fonema (ˈžeːna, ˈnoːga);
v dolgih zlogih imamo za ъ, ь široki eː, v kratko akcentuiranih a, v neakcentuiranih pa ə: ˈdeːn, sˈneːxa, ˈmeːša, ˈveːs, z ˈmeːnə; ˈpapər, ˈmagwa, ˈnas < dьnьsь; ˈpiːəsək;
nosna vokala ę in ǫ sta v dolgih zlogih izkazana z ȩ, ; v neakcentuiranih zlogih pa ȩ in *o > ȯ, u > ə;
v sekundarno akcentuiranih zlogih so zastopani vokali takole: (1) ę, ǫ, ъ, ь z vokalom a; (2) e in ê z vokalom ẹ; (3) o z vokalom ọ;
sekundarno akcentuirana e in o tipa žeˈna se glasita  in ;
neakcentuirani o je preko ọ, u prešel v ə (mˈliːəkə, gəsˈpuːəd, pəˈbiːərat, ˈliːətəs, ətˈruːək < otrokъ gen. pl.);
staroakutirani ê se glasi , novoakutirana e in o pa sta v mežiškem narečju ozka;
neakcentuirani e, ê je širok e-jevski glas, vendar -sa > -sê (ˈgərsa, ˈdọsa);
kratko akcentuirana in neakcentuirana i, u obdržita svojo naravo, le v hitrem govoru in predvsem v izglasju moreta prehajati ,  (ˈsi, ˈmiš);
kratki a se za palatalnimi soglasniki preglasi v ä, ȩ;
ń ima isti razvoj kot v podjunščini; tudi za konzonantom se še sliši nazalnost;
šč > š (ročišče > roˈčiːše);
kratko naglašeni samoglasniki so na mestih, kjer jih v knjižnem jeziku ni, možni so tudi v nezadnjih besednih zlogih – kračina sredi besede; to je posledica vedno ne povsem jasnih krajšanj dolgih samoglasnikov in naglasnega premika;
mesto naglasa se pomika proti začetku besede oziroma povedano drugače: s končno naglašenega zloga se naglas umika za zlog proti začetku besede: ˈmagwa/ˈmḙeːgwa, ˈnebo, ˈkosti;
od Ribnice in Remšnika proti zahodu se dolgi stari akut na trizložnicah seli za zlog proti koncu besede: baˈbiːca, deˈloːli;
kot kratko naglašeni samoglasniki se pogosto pojavljajo o, a in e, polglasnik pa je najpogostejši.