Koroško podjunsko narečje

Podjunsko narečje se širi na vzhod in severovzhod od rožanskega.

Govori se med Karavankami in Dravo ter nad Dravo v bližnji in daljni okolici Velikovca (Völkermarkt), tako da sega na Djekšah (Diex), Kneži (Grafenbach) in Krčanjah (Greutschach) najvišje na sever (Logar 1996: 225). Njegova jugovzhodna meja poteka približno po bivši slovensko-avstrijski meji ob Dravi in po Karavankah, vzhodna pa od Krčanj na Dravo pri Labotu (Lavamünd) (Benko 2008: 21; Logar 1996: 225–226; Koletnik 2008: 206).

Za to, da je podjunsko narečje med koroškimi in v nekem pogledu sploh med slovenskimi narečji posebno, Logar navaja naslednje važne momente, ki so bistveno vplivali na današnjo podobo sistema dolgih samoglasnikov:

monoftongično-diftongičen, usten in ustno-nosni vokalni sistem;
ohranitev praslovanskih nosnikov v dolgih zlogih kot ąː < ę in ǫː < ǫ (edino narečje med slovenskimi narečji);
tonemska in kvantitetna nasprotja;
stara oksitona tipa sestrà, nogà ni ohranjena; narečje je izvedlo umik dolgega končnega cirkumfleksa za zlog proti začetku;
zaokrožitev dolgega a v o oziroma pozna labiovelarizacija dolgega aː v oː;
razširitev eː < ь, ъ v a v dolgih zlogih;
narečje večinoma ne pozna več ń, ki ga je spremenilo v nosni ali čisti oralni j;
redukcija kratkih samoglasnikov je močna;
ohranitev srednjega spola v ednini, v množini pa (kot drugod po Koroškem) prehod v ženski spol oziroma feminizacija;
štekanje;
švapanje;
narečje vsebuje sposojenke iz nemščine;
vrsta glasovnih in leksikalnih arhaizmov (Logar 1996: 21, 221).

Vzhodni podjunski govori so nosnike že prevedli med čiste oralne samoglasnike: ąː > aː, ǫː > oː. Sistem je ostal trikotniški, brez nosnikov in z malo drugačno porazdelitvijo nekaterih fonemov za sekundarno naglašena e in o (Logar 1996: 22). Poleg tega so tod odpravljena tudi tonemska nasprotja, ki jih poznajo drugi podjunski govori.