Slovenska narečja
Med vsemi slovanskimi jeziki imamo Slovenci največ narečij – več kot 50. Meje med njimi niso ostre. Po navadi jih določamo s pomočjo izoglos (to so črte, ki zaznamuje področje z določenim jezikovnim pojavom), in sicer tako, da iščemo njihovo največjo gostoto, ki zaznamuje posamezni jezikovni pojav (v našem jeziku je to največkrat glasoslovje). Izjema je tam, kjer ljudje res niso imeli stika.
Slovenski prostor se je v preteklosti delil na dežele, ki so ostanek administrativne delitve nekdanje Avstrije in kasneje Avstro-Ogrske, in sicer na Štajersko, Koroško, Kranjsko (Gorenjsko, Notranjsko, Dolenjsko), Goriško, Istro in Trst – to je bil avstrijski del cesarstva, Prekmurje pa je pripadalo ogrskemu delu. Ta delitev je med ljudmi še danes močno zakoreninjena. Našteta imena dežel so upoštevana pri poimenovanju narečnih skupin, kljub temu da se njihove meje ne pokrivajo z deželnimi mejami v geografskem smislu. Drugi slovanski jeziki imajo narečne skupine razdeljene po geografskem smislu: vzhod, zahod, sever, jug.
Vzroki za narečno členjenost so znotraj- in zunajjezikovni. Pri znotrajejzikovnih gre za glasoslovno ravnino (npr. razvoj dolgega in kratkega vokalizma), oblikoslovno ravnino (npr. dvojina) in za besedje. Pri zunajjezikovnih vzrokih pa razlikujemo med zemljepisnimi/geografskimi (npr. visoke gore, močvirja, gozdovi, prelazi, zaprte doline, jezera, reke), zgodovinskimi (npr. naselitev, kolonizacije, zlivanje), upravno-političnimi in družbeno-političnimi vzroki (npr. turški vpadi, osrednja in obrobna narečja, stik s slovanskimi in z neslovanskimi ljudstvi).
Prvo klasifikacijo slovenskih narečij, kot jo poznamo danes, je leta 1931 naredil Fran Ramovš – Dialektološka karta slovenskega jezika. Leta 1935 je v priročni izdaji izdal še Karto slovenskih narečij.
Skenirana naslovnica Ramovševe knjige Karta slovenskih narečij, ki je leta 1935 izšla pri Akademski založbi v Ljubljani. Besedilo je natisnjeno v zgolj 300 izvodih (knjige so oštevilčene) na pristnem ročnem papirju. Knjiga ima 16 strani. Knjiga je last Anje Benko.
Kasneje sta Breznik in Toporišič to karto skušala poenostaviti, slednji pa je želel vpeljati še osmo narečno skupino – kočevsko.
Kolarič, Logar in Rigler so na novo in natančneje določili narečne meje. Logar in Rigler sta na svoji karti (Karta slovenskih narečij) iz leta 1983 prikazala sedem narečnih baz (Ramovševo poimenovanje) ali skupin.
Slovenščina se deli na naslednje narečne skupine:
- gorenjsko,
- dolenjsko,
- štajersko,
- panonsko,
- koroško,
- primorsko in
- rovtarsko.
Zemljevid slovenskih narečij po narečnih skupinah, ki je narejen po Ramovševi narečni karti.
Vir: http://www2.arnes.si/~osljhism1/narecja.jpg. Pridobljeno dne 29. 3. 2013.
Karta slovenskih narečij. Na njej so z različnimi barvami označene narečne skupine: vijolična – gorenjska narečna skupina; rjava – dolenjska narečna skupina; zelena – štajerska narečna skupina; rumena – panonska narečna skupina; roza – koroška narečna skupina; oranžna – primorska narečna skupina; modra – rovtarska narečna skupina. Vir: Ponovne objave člankov s kartami za Slovenski lingvistični atlas (do leta 2008), Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (elektronska izdaja). Dostopno tudi na spletni strani http://bos.zrc-sazu.si/c/Dial/Ponovne_SLA/P/index.html.