Mikrostruktura slovarja

V strokovnem narečnem slikovnem slovarju razločujemo med glavnimi in stranskimi/dodatnimi lemami. Glavna lema (oziroma geslo) je v slovarju naslovljena s poknjiženo (standardizirano) nadiztočnico. To pomeni, da je glavna lema poknjižena (standardizirana) nadiztočnica, ki pa ji za grafičnim znamenjem (▶; v desno usmerjeni črni trikotnik) v oglatih oklepajih lahko sledi več stranskih/dodatnih narečnih lem, ki so fonetično zapisane v osnovni slovarski obliki.

Glavne leme so umeščene v celoto v skladu z veljavno slovensko abecedno porazdelitveno shemo in so tipografsko označene (mastni tisk, rdeča barva).

V lematizacijskem postopku smo glavne leme načrtovali v knjižnem jeziku oziroma smo na podlagi stranskih lem tvorili nekakšne konstruktne leme. Pri tem smo se pri lematizaciji držali leksikografske tradicije, saj smo samostalnike lematizirali v ednini, glagole v nedoločniku in pridevnike v njihovi nedoločni obliki.

Vsak popolni slovarski članek v strokovnem narečnem slikovnem slovarju ima svojo glavno in stransko lemo.

Glavne iztočnice v strokovnem narečnem slikovnem slovarju so poknjižene. Pri tem postopku oziroma pri prečrkovanju v knjižni jezik smo se naslonili na že zapisano obliko v slovarjih slovenskega knjižnega jezika (predvsem Slovar slovenskega knjižnega jezika, Slovenski pravopis, Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika). Pri tem smo upoštevali še izročilo narečne leksikografije, ki izhaja iz zasnove koroškega Tezavra ljudskega jezika na Koroškem. V poknjiženih glavnih lemah ni naglasnih znamenj, enakopisnice pa se razlikujejo s pripisanim besednovrstnim podatkom. Glavne leme smo poknjižili po načelu, kako bi se po glasovnorazvojnih pravilih glasile v knjižnem jeziku, pri tem pa smo upoštevali še njihov način zapisa v zgoraj že omenjenih temeljnih slovenskih slovarskih delih knjižnega jezika. Za poknjiževanje smo se odločili zaradi tehničnih razlogov, preprostejšega razvrščanja iztočnic po abecedi, čim širše dostopnosti slovarja tudi nenarečnim uporabnikom, lažjega iskanja po geslovniku, lažjega združevanja tistih besed iz govorov posameznih vasi, ki se med seboj ločijo samo po različnih glasovnih uresničitvah.

V strokovnem narečnem slikovnem slovarju obstojskemu razdelku za grafičnim znamenjem oziroma za zaznamkom razdelitve (▶) sledi izgovarjavni razdelek, ki vsebuje dodatne stranske/dodatne leme, zapisane v slovenski fonetični transkripciji.

Izgovarjavni razdelek je tipografsko (črna barva) in netipografsko označen (grafično znamenje: [ ]), v njem pa je naveden izgovor narečnih besed v njihovi kanonski, osnovni obliki (samostalniki so tako navedeni v imenovalniku ednine; glagoli v nedoločniku; pridevniki v obliki za moški spol).

Če glavna lema označuje lastno ime, je v izgovarjavnem razdelku pri fonetični obliki oziroma pri stranski/dodatni lemi dodan znak xxx, ki označuje veliko začetnico. Če je zapisani znak v oklepajih ()xxx, to pomeni, da sta dopuščeni dve možnosti – pisanje narečnega leksema z malo ali z veliko začetnico, odvisno od pomena, na katerega se navezuje (to pa je razvidno iz ponazarjalnega razdelka).

V strokovnem narečnem slikovnem slovarju so vsaki stranski/dodatni lemi pripisane navedbe slovničnih in besednovrstnih podatkov, ki so tipografsko označene (pomanjšana velikost pisave, temno oranžna barva).

Samostalnikom so pripisane končnice v rodilniku ednine (pri množinskih samostalnikih v množini; zabeležena je morebitna sprememba osnove), glagolom prva oseba ednine sedanjika, pridevnikom oblika za ženski in srednji spol. Sledi besednovrstna oznaka stranske leme: simbol za slovnično kategorijo spola (m – moški spol, ž – ženski spol, s – srednji spol) in po potrebi tudi števila (mn., nav. mn.), kar velja tudi za podiztočnice s samostalniškim jedrom in s pridevniškim prilastkom, pri glagolih oznaki glagolskega vida iztočnice – dovršnost (dov.) ali nedovršnost (nedov.), pridevniki so označeni s prid., prislovi s prisl.

Besedne vrste, ki so vključene v strokovni narečni slikovni slovar, so: samostalnik, pridevnik, glagol in prislov.

Vsakemu slovničnemu in besednovrstnemu razdelku v strokovnem narečnem slikovnem slovarju sledi razdelek s krajevnimi označevalniki, ki je tipografsko (pomanjšana velikost pisave, temno modra barva) in netipografsko označen (navadni oklepaji). Vsebuje navedbo krajevnih podatkov, ki prikazujejo, v katerih raziskovalnih točkah smo zapisano obliko stranske leme slišali/jo zapisali oziroma kje obravnavano narečno besedo v govoru uporabljajo.

Pri tem je potrebno opozoriti na to, da na mestih v strokovnem narečnem slikovnem slovarju, kjer je v razdelku s krajevnimi označevalniki zapisano, da smo narečni leksem slišali zgolj v eni raziskovalni točki, to ne pomeni, da zapisanega leksema v drugih raziskovalnih točkah ne govorijo ali ne poznajo. V vseh raziskovalnih točkah smo namreč preverjali zgolj enake knjižne lekseme oziroma njihove pomene ter tako iskali narečna poimenovanja za enake knjižne lekseme. Pri tem smo seveda naleteli na primere, da v eni raziskovalni točki za isto predmetnost ali pojavnost uporabljajo popolnoma drugačno narečno poimenovanje kot v drugih treh. Naknadno v teh treh raziskovalnih točkah nismo preverjali, ali enkratno pojavnost narečnega leksema poznajo ali ne, saj to ni bil naš namen. Naš namen je bil ugotoviti čim več poimenovanj za enak knjižni leksem. Bi pa bilo zanimivo v prihodnosti narediti raziskavo, ki bi upoštevala ravno ta parameter – pokrivnost/nepokrivnost narečnih leksemov znotraj izbrane narečne skupine in ne zgolj med knjižnim ter narečnim.

Raziskovalne točke v slovarskih člankih vedno uvaja netipografski označevalec Ⓣ, ki pomeni raziskovalno točko. Vedno so mu po abecednem vrstnem redu okrajšav dodane oznake krajev (B – Brdinje, BP – Bistrica pri Pliberku, L – Libeliče, S – Strojna).

Ker je strokovni narečni slikovni slovar enojezičen, so razlage v pomenskem razdelku zapisane s sredstvi istega jezikovnega diasistema, kot mu pripada narečje, a drugega podsistema, to je knjižnega jezika. Pri tem gre za specializacijo slovarja v jezikovnem smislu, saj smo se odločili slediti praktični namembnosti, to je dokumentaciji slovenske narečne leksike, pri tem pa obravnavamo samo določeno jezikovno oziroma jezikoslovno sestavino, ne pa jezika na splošno.

Razlage narečnih besed so povzete po Slovarju slovenskega jezika: na prvem mestu je knjižna ustreznica, ki ji v pokončnih črtah (grafično znamenje: |) sledi še njena zamejevalna razlaga. Leksikograf si mora namreč pri pisanju pomenskih razlag zamisliti situacijo, v kateri se uporabnik posluži slovarja. Lahko se namreč zgodi, da uporabnik, ki bi znal slovenski jezik in bi poznal koroško podjunsko narečje, ne bi vedel, kaj katera beseda pomeni oziroma kateri pomen je pod njo mišljen (sploh v primeru, če bi imela na primer knjižna ustreznica narečnemu leksemu več pomenov). Sledili smo naslednjemu načelu: če lahko v razlagi pripišemo enobesedno ali večbesedno knjižno ustreznico glavne leme, jo v pomenskem razdelku ponovimo. Isti princip je v svojem slovarju ubral tudi Weiss (1998): če ima narečna beseda nevtralno knjižno ustreznico, je navedena ta; če za narečno besedo ni na voljo nevtralne knjižne ustreznice, je pripisana polna oziroma funkcijska razlaga.

Če poknjižena glavna lema ni bila zapisana v nobenem od pregledanih slovarjev (Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Slovenskem pravopisu, Slovensko-nemškem slovarju Maksa Pleteršnika, Tezavru), smo razlago tvorili sami, torej na novo, in sicer s pomočjo informatorjev na terenu.

Kadar imajo glavne leme več pomenov, so ti ločeni z arabskimi števkami (na primer 1., 2., 3., 4.). Pri tem smo sledili načelu, da večpomenskost lem dokumentiramo tako, da so posamezni pomeni razvrščeni od pričakovanega do redkejšega in obrobnejšega.

V strokovnem narečnem slikovnem slovarju so sopomenke uvedene z netipografskim označevalcem =. Prav tako so tipografsko označene (pomanjšana pisava, roza barva). Sopomenski razdelek je naveden takoj za pomenskim razdelkom. Tako so sopomenke navedene kot dodatek k razlagam pomenov. Če jih je več, so razvrščene po abecedi in ločene s podpičji.

Gradivo za ponazarjalni razdelek v strokovnem narečnem slikovnem slovarju je pridobljeno na terenu in zapisano na podlagi posnetkov, ki so nastali s pomočjo informatorjev v izbranih raziskovalnih točkah koroškega narečja.

Ponazarjalni razdelek je v slovarskih člankih zamaknjen v desno in zapisan z nekoliko pomanjšano pisavo. Uvaja ga znak Ⓣ, ki označuje raziskovalno točko, nato mu sledi še označba raziskovalne točke/kraja in grafično znamenje ▷. Ponazarjalni zgledi si vedno sledijo v enakem abecednem vrstnem redu, in sicer glede na oznako točke:

• Ⓣ B ▷ (raziskovalna točka Brdinje);
• Ⓣ BP ▷ (raziskovalna točka Bistrica pri Pliberku);
• Ⓣ L ▷ (raziskovalna točka Libeliče);
• Ⓣ S ▷ (raziskovalna točka Strojna).

Vsak posamezni zgled je zapisan v fonetični obliki in podan v oglatih oklepajih ([ ]). Če je ponazarjalnih primerov pri posamezni raziskovalni točki več, so ti med seboj ločeni z grafičnim znamenjem ◾. Če ima glavna lema več pomenov, so pred ponazarjalnimi primeri in pred oglatim oklepajem dodane številke, ki nakazujejo, na kateri pomen besede se narečni zgled nanaša.

Zbrano narečno gradivo je bilo najprej zapisano v fonetični transkripciji, in sicer v takšni obliki, kakor smo ga slišali na terenu. Uporabili smo oba načina, ki ju priporoča Benedikova (1994), saj smo mnenja, da se pri načinu, v katerem zapisujemo ali snemamo celotne dele govorjenja, pripovedovanja in potem iz takšnih zapisov izberemo tisto, kar potrebujemo za določeno raziskavo, informatorji veliko bolj sprostijo in raziskovalcu ponudijo več informacij, ki jih lahko ta kasneje koristno uporabi; pri drugem načinu, pri katerem pa predvidimo potrebno gradivo glede na problem, ki ga želimo raziskati in pripraviti vprašalnico, s katero na terenu iščemo in zapisujemo čisto določene besede, oblike ali stavke, pa sta oba, tako informator kot izpraševalec, bolj omejena in skrbita za to, da ne zaideta iz začrtane poti oziroma smeri raziskovanja.

Narečna leksika v ponazarjalnem razdelku ni iztrgana iz svojega naravnega sobesedila, temveč je besedilo objavljeno oziroma zapisano v celoti, saj le tako narečne besede vstopajo v sintagmatska in paradigmatska razmerja. Ponazarjalnih zgledov nismo skrajšali oziroma okrajšali, tako da gre ponekod pravzaprav že za daljše sestavke. Naš namen je bil namreč prikazati in dokumentirati trenutno narečno stanje v izbranih točkah podjunskega narečja. Če bi zglede zgolj iztrgali iz sobesedila in prikazali zgolj njihovo okrajšano različico ali gesla nadomestili s kakšnim grafičnim znamenjem (po navadi je to v slovarjih storjeno s tildo ~), bi to pomenilo, da bi se veliko dragocenega narečnega zbranega in že zapisanega gradiva, ki bo lahko služilo nadaljnjim raziskavam, izgubilo v nič. Ne izključujemo pa možnosti, da bi bilo mogoče iz podanega ponazarjalnega gradiva tvoriti še več glavnih lem oziroma več geselskih člankov, kot jih je tvorjenih v tej fazi izdelave.

Ponazarjalnega razdelka nimajo vsi slovarski članki (gre torej za njegovo neobvezno sestavino), saj pri nekaterih geslih informatorji niso imeli kaj dodati oziroma povedati oziroma niso tvorili kakšnega stavka ali povedi.

Etimološki razdelek v strokovnem narečnem slikovnem slovarju se v slovarskem članku nahaja za grafičnim znamenjem ~ Ⓘ in je tipografsko označen (pomanjšana pisava). V slovar smo ga vključili predvsem zaradi naslednjih dejstev:

• z njim želimo prikazati, da omenjeno narečje vsebuje veliko prevzetih nemških besed, ki so posledica večstoletnega slovensko-nemškega tesnega stika na enem prostoru;
• poznavanje posameznih etimologij je narečnemu leksikografu v pomoč pri določanju poknjižene iztočnice;
• na terenu smo spoznali, da etimologija besed ljudi zelo zanima, saj so se informatorji kar sami od sebe med pogovorom pričeli spraševati: »Le zakaj se reče tako?« ali »Le zakaj rečemo temu tako in ne drugače?«

Ker sami nismo etimologi in ker takšnega specifičnega znanja, ki je potrebno za ta geselski razdelek, nimamo, prav tako pa narečni slovar ni etimološki slovar, temveč prinaša le gradivo za etimološke raziskave, smo se odločili, da bomo etimologijo besed navedli samo izbirno (ne gre torej za obvezno sestavino slovarskega članka). Etimološki razdelek je upoštevan pri tistih slovarskih geslih, za katere smo našli podatke v predhodno določeni literaturi. Pri tem smo upoštevali spodaj naštete slovarje (razvrščeni po abecedi).

• ASP 32, 1993–2005. Pregledovalnik podatkovnih zbirk, v1.47. Amebis (http://www.amebis.si).
• France BEZLAJ, 1976, 1982, 1995, 2005: Etimološki slovar slovenskega jezika (A–J, K–O, P–S, Š–Ž). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Mladinska knjiga.
• Stanislaus HAFNER, Erich PRUNČ, Ludvik KARNIČAR, Andrejka ŽEJN (ur.), 1982–2012: Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten. Wien: Verlag des Österreichischen Akademie der Wissenschaften.
• Anton JANEŽIČ, 1905: Deutsch-slovenisches Hand-Wörterbuch. Klagenfurt: St. Hermagoras-Bruderschaft.
• Anton JANEŽIČ, 1908: Slovenisch-deutsches Hand-Wörterbuch. Celovec: Tiskarna Družbe sv. Mohorja.
• Maks PLETERŠNIK, 2006: Slovensko-nemški slovar (1894–1895). Transliterirana in elektronska izdaja. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Založba ZRC.
• Marko SNOJ, 1997: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
• Marko SNOJ, 2009: Slovenski etimološki slovar. Druga, pregledana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Modrijan.
• Marko SNOJ, 2009a: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, Založba ZRC.
• Hildegard STRIEDTER TEMPS, 1963: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. Wiesbaden: Otto Harrasowitz (Veröffentlichungen der Abteilung für slavische Sprachen und Literaturen des Osteuropa-Instituts /Slavisches Seminar/ an der freien Universität Berlin 27).

Čeprav so etimološki podatki zaradi omejenega prostora po navadi v slovarjih navajani le v kratki različici (shematično – navede se zadnja oblika besede), menimo, da je za uporabnike primerneje, če so navedeni kot citati oziroma dobesedni navedki iz uporabljene literature. S tem je po našem mnenju uporabnikom olajšano branje in razumevanje poznavanja etimologije. Prav zaradi tega je etimološki razdelek v strokovnem narečnem slikovnem slovarju prikazan oziroma predstavljen v neokrajšani obliki in z doslednim navajanjem citatov (vanje smo posegli le s tem, da smo okrajšave razvezali in s tem olajšali branje etimologije ter tako poenotili Bezljajev in Snojev sistem okrajšav).

Razdelek razno v strokovnem narečnem slikovnem slovarju sledi netipografskemu označevalcu ~ Ⓡ in je tipografsko označen (pomanjšana pisava).

Gre za neobvezno sestavino slovarskega članka, ki stoji proti koncu članka, saj tako ne poruši njegove sestave. Vsebuje razna citirana ali povzemalna besedila iz drugih pregledanih virov, ki jih v druge razdelke ni mogoče zapisati.

Gre predvsem za krajša pojasnila k rabi narečne besede in za krajša besedila iz drugih virov, ki so dosledno navedena. Besedila dobro osvetljujejo besedo in prikazujejo še dodatne informacije, ki lahko po mnenju leksikografa koristijo uporabnikom slovarja.

Pregledana literatura je našteta spodaj.

• Angelos BAŠ, 2004: Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
• Mojca Benedičič (ur.), 2002: Živali. Zbirka: Tematski leksikoni. Tržič: Učila International.
• Vanja BENKO, 1999: Živalski frazemi v Prežihovi Požganici in v mežiškem narečju. Diplomsko delo. Maribor: Pedagoška fakulteta.
• France Bezlaj, 1956: Slovenska vodna imena. I. del (A–L). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
• France Bezlaj, 1961: Slovenska vodna imena. II. del (M–Ž). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
• Duden, 2002: Rastline (Zbirka Tematski leksikoni). Tržič: Učila International.
• Janez KEBER, 1996: Živali v prispodobah. Celje: Mohorjeva družba.
• Darja Kocjan Ačko, 1999: Pozabljene poljščine. Ljubljana: Kmečki glas.
• Dušica KUNAVER, Mojca ČADEŽ, 2009: Čar rastlin v slovenskem ljudskem izročilu. Ljubljana: samozaložba Dušice Kunaver.
• Marija MAKAROVIČ, 1982: Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana: Mladinska knjiga.
• Vilko NOVAK, 1970: Živinoreja. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. Agrarno gospodarstvo. Ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 343–394.
• Karla Oder, 1996: Franc Kotnik in materialna kultura Mežiške doline. Traditiones 25. 255–271.
• Primož SIMONIČ, 1931: Splošno poljedelstvo. Celje: Družba sv. Mohorja.
• Nevenka Zabavnik-Cmok, 1997: Splošna živinoreja: biološke osnove živinoreje. Ljubljana: DZS.
• Zinka Zorko, 1995: Narečna podoba Dravske doline. Maribor: Kulturni forum.
• Adrijana ZUPANC, 2000: Konjereja. Ljubljana: Kmečki glas.
• Andreja ŽELE, 1996: Voz na Pivškem. Besede in reči. Ur. Marija Stanonik. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 337–356.
• Izbrani internetni viri.

Na koncu slovarskih člankov je v strokovnem slikovnem slovarju še razdelek z vodilkami, ki uporabnikom omogoča hitrejšo pot do podiztočnic k določeni nadiztočnici. Vodilke so tipografsko označene (svetlo modra barva, pomanjšana pisava) in sledijo netipografskemu označevalcu (grafično znamenje ).

Kazalke v slovarju usmerjajo od knjižnega k narečnemu leksemu oziroma k poknjiženi glavni lemi. S tem je omogočeno lažje iskanje lem za uporabnike slovarja, ki obravnavanega narečja/govora ne obvladajo ali ne govorijo. V teh primerih je v kazalčnih geslih neposredno za knjižno iztočnico navedena puščica (grafično znamenje: ⇒), ki kaže na geslo, kjer je beseda obdelana. Primeri: abranek ⇒ kloca; ajdovica ⇒ ajdovščina, barva ⇒ farba.

Prav tako je to grafično znamenje (⇒) uporabljeno v etimološkem razdelku, kjer uporabnika usmerja k iztočnici, kjer je beseda etimološko pojasnjena.

K temu razdelku štejemo še poseben razdelek, ki pri posameznih orodjih označuje poimenovanja njegovih posameznih delov, ki so prikazani v samostojnih slovarskih člankih. V takšnih primerih, ko je popisana predmetnost za posamezni del kakšne stvari, je to označeno na koncu slovarskega članka, in sicer tipografsko (zelena barva) in netipografsko (grafično znamenje ~ Ⓓ). Temu sledi zapis »Deli …« (tri pike označujejo v tem primeru prostor za posamezno poimenovanje) in grafično znamenje ⇒, ki usmerja k drugim geslom, ki se nanašajo na obravnani slovarski članek. Nato so po abecednem vrstnem redu našteta gesla, ki se povezujejo in navezujejo na izhodiščni predmet. Med seboj so (tako kot sopomenke) ločene s podpičji in razvrščene po abecedi.

Strokovni narečni slikovni slovar ima slikovni razdelek prikazan na desni strani slovarskega članka. Ta razdelek stoji in govori sam zase.

V prvi vrsti ta razdelek dopolnjuje slovarske članke in uporabnikom pomaga pri razumevanju pomenov narečnih besed ter pri njihovi vizualizaciji. Pod vsako sliko/risbo je dodan zapis, iz katerega lahko uporabniki razberejo, kaj je na njej vidno, kdo je fotografijo naredil oziroma kdo je njen lastnik/avtor. Trudili smo se slediti načelu, da bi bilo slikovno prikazanih čim več gesel, a zaradi prostorske in časovne omejenosti tega nismo uspeli dodati vsem člankom. Gre torej za neobvezno sestavino slovarskih člankov.

Vse risbe so avtorsko delo. Nekaj jih je nastalo le na osnovi risb, ki so objavljene v knjigi Janeza Bogataja (Janez Bogataj, 1989, Domače obrti na Slovenskem, Ljubljana, Državna založba Slovenije) in v knjigi Marije Makarovič (Marija Makarovič, 1978, Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana, Mladinska knjiga).