Ⓣ B ▷
[ˈSaːmo ˈbuːč ˈzaj ne ˈsẹːje ˈnišər ˈweːč ˈnətər. ˈMiː smo pa ˈčaːsix ˈsẹ ˈbuːče, poˈsọːdi oˈkuːwo, poˈsọːdi ˈbuːče ˈnətra ˈmẹːli. ˈBuːče smo pa sˈwiːjem ˈfuːətrali pˈrẹj. So še zeˈleːne, ˈpọl pa … Ko je pa ˈmẹːwo ˈsẹːme, ˈsẹːme ˈwọn sˈpuːcali.] ◾ [Naˈwaːdne, ˈpač ˈkọj sˈwiːnske ˈbuːče smo ˈriːəkali. (...) ˈTuːə so ˈtəste ˈwẹːjke. ˈỌː, ˈkaːke ˈčuːdne so ˈbəle.]
Ⓣ BP ▷
[ˈZaj ˈbuːč spˈlọx ˈniːmamo. ˈčaːsix se je deˈwaː ˈọːli pa za sˈwiːje so bˈlẹ ˈfuːətrat. ˈJaː, ˈzərnje se je ˈwọn ˈzaːwo in poˈsuːšwo. ˈTəste je ˈbọːwo za ˈọːli. ˈBuːče, ˈtəsta gˈwaːwa, ˈtəste je pa za sˈwiːje ˈbọːwo. Se je zaseˈkoːwo.] ◾ [Za ˈnuːəč čaˈrọːnic so pa otˈrọci ˈroːdi diˈwoːli. Da si oˈčiːəse pa ˈnuːəs pa ˈuːste pa sˈwiːəčke ˈnətər pa straˈšiːli ˈtək op ˈcẹːsti, kˈjẹ so naˈraːdli ˈtəste ˈbuːče.] ◾ [ˈča:six so ˈkọj norˈmaːl ˈbuːče bˈlẹ.] Ⓣ L ▷ [ˈčaːsix smo ˈmẹːli ˈsam ˈtəste ˈbuːče za sˈwiːje, da se je ˈsẹːme ˈwọn pobˈraːwo, ˈwoːne smo pa sˈwiːjam sˈfuːətrali.] ◾ [Pˈraːjijo, da so ˈsẹ ˈbuːče uˈžiːtne.]
Ⓣ S ▷ [ˈMiː smo ˈmẹːli naˈwaːdne ˈbuːče – ərˈmeːno-zeˈleːne z ˈriːžami. ˈTuːə smo ˈmẹːli za sˈwiːje. Smo jix naˈriːəzli na ˈtaːke oˈnẹːge pa ˈwoːde ˈgər naˈliːli pa sˈwiːjam ˈdaːli.]
~ Ⓘ Prevzeto iz nekega romanskega refleksa (SNOJ 1997: 52).
~ Ⓡ »Družina: bučevke (Cucurbitaceae). Vrsta: buča (Cucurbita pepo L.); njivska – za olje oz. krmo. Domača imena: bila, cuka, koča, malovina, plotnica, svinjska buča, tikva. Tuja imena: oil squach (angl.), le potiron (fr.), tikva, bundeva (hrv.), zucca da olio (it.), olajtök (madž.), Ölkürbis (nem.). (…) Setev: od 5. do 15. maja. Spravilo: (1) za olje (po 20. septembru ročno pobiranje buč in trebljenje bučnic; konec septembra ali v začetku oktobra spravilo s kombajnom), (2) za krmo (do 20. septembra).« (KOCJAN AČKO 1999: 167) ◾ »Buče so španski zavojevalci prinesli iz Amerike v Evropo. V kulturah Indijancev je buča nekdaj igrala osrednjo mitološko vlogo, podobno kot prajajce v kulturah Vzhoda. Buča je bila Indijancem sveta rastlina. V Mehiki so odkrili semena buč, ki izvirajo iz sedmega tisočletja pred našim štetjem. Na pridelek [buče] v prihodnjem letu je treba začeti misliti že sredi zime. (…) V nekaterih krajih naše dežele, na primer v Beli krajini, na Dolenjskem, v Savinjski dolini in na Koroškem, se je bilo treba na dan sejanja buč na debelo zlagati – ‘za debele buče’.« (KUNAVER, ČADEŽ 2009: 107–108)
Slika 1: Buča. Risba: Urša Kogelnik. 
