kopa
▶
[ˈkoːpa] -e ž (Ⓣ B, BP, L, S) več snopov, ki se pri sušenju žita zložijo okoli lesenega droga tako, da je žito obrnjeno navzven, na vrh pa se zaradi zaščite položi prelomljen snop
Ⓣ B ▷ [ˈKoːpe so se ˈdiːəwale ˈkər pˈreːca wiˈsọːke. ˈPərnas se sˈpọːmnim, da so ˈbəli po tˈriː do šˈtiːri ˈmẹːtre wiˈsọːki dˈrọːgi. ˈKoːpe so se ˈdiːəwale z ˈlọːjtro. ˈTək ko pa A-ˈlọːjtra.]
Ⓣ BP ▷ [ˈMiː je ˈniːsmo diˈwoːli. ˈKoːpe so ˈriːəkali. ˈMiː smo pa ˈkọj koˈpiːčkali. ˈKoːpe so ˈtuj ˈmẹːli aˈniː, da so sˈwoːmo ˈzuːna ˈmẹːli. So bˈlẹ ˈwẹːjke ˈkoːpe ˈkup napˈraːlene. ˈPač ˈnətra ˈniːso ˈmẹːli prosˈtọːra. ˈTuːə je ˈbọːwa ˈaːna ˈtaːka ˈžərd ˈtuj, ˈtək ko pa za pər ˈwoːzo. Okˈrọːg so ˈraːjtam pa še ˈtək ˈmẹːli, kˈjẹ pər ˈxiːši gˈdọ, je ˈmərwa pa poˈdẹː naˈrẹːt sˈpuːəda, da ni ˈmọːkro ˈbọːwo pa na ˈpərsti. (…) ˈTuːə so ˈkər ˈmərli zˈnaːt, da so ˈtək naˈrẹːdli, da je na ˈwərxo ˈmaːwo ˈnẹːki ˈmọːkro ˈbọːwo, zˈnọːtra pa ˈsuːxo. In ˈpọl so pričakˈwoːli, da je ˈliːəp ˈdaːn ˈbi, da je ˈwoːno ˈtuj na ˈwərx ˈsuːxo ˈbọːwo, da se je ˈtaj se spˈraːlawo. Ko je pa ˈtaj na ˈguːmni pˈroːzno gˈroːtawo, so pa ˈgərta spraˈwiːli.]
Ⓣ L ▷ [ˈKoːpe smo ˈrəkli. Dərˈgaːč pa ˈaːjfni so ˈtuj bˈlẹ. ˈAːjf je ˈbi ˈtək, da si ˈroːnto ˈnətər ˈtaːkno, ˈmən se zˈdiː pa sˈnoːpe ˈgər naˈraːdo. ˈTəsti so bˈlẹ ˈaːjfni. (…) ˈWoːno so pa sˈnoːpe ˈkər ˈtək ˈkup posˈtaːlali ˈkoːpe. ˈJeːčmen, ˈmən se zˈdiː, se je ˈdiːəwo na ˈaːjfne. Razˈliːka je ˈboːwa. ˈEːno se je ˈdẹːwo ˈaːjfne, ˈeːno se je pa ˈkər ˈtək ˈkup posˈtaːlawo. ˈJəs sən ˈmiːxna ˈboːwa, ko se je to ˈdiːəwawo, ˈtək da ne ˈwiːəm. Po ˈmoːjem, ˈmən se zˈdiː, da ˈərš se je ˈkər ˈtək ˈaːjflawa. Da se je ˈaːjflawa, ko je ˈdọːga ˈboːwa. Da so se ˈtək ˈkup posˈtaːjli pa ˈaːŋga ˈpọl na ˈwərx ˈda. ˈUːni ˈjeːčmen se je pa w ˈaːjfne ˈdẹːwo.]
~ Ⓘ »Praslovansko *kopa je verjetno izpeljano iz *kopati. Če je razlaga pravilna, je beseda prvotno pomenila *‘izkopan kup zemlje’ in šele drugotno ‘stog, kup sena ali pšenice’.« (SNOJ 1997: 259)
~ Ⓡ »Na njivah suše žito zlasti tam, kjer ga veliko pridelujejo in kjer ne sejejo strniščnih sadežev. Zlože ga v kope, križe, prizme ali vrste ali pa na ostrvi in puste toliko osušiti, da ga lahko vozijo na skedenj. Ako mlatijo kar na polju, sušenje še prej skončajo. V navadnih nepokritih kopah in vrstah se žito hitreje suši, toda če pride dež, ga popolnoma premoči, da ga je treba razvezati in posušiti. Ako pokrijemo kope s snopom, ki ga razprostremo na vrhu z navzdol obrnjenim klasjem ali štorjem, je snopje dosti bolj varno pred dežjem, a se počasneje suši.« (SIMONIČ 1931: 296) ◾ Na Strojni navajajo podatek, da so dobile dninarice pred prvo svetovno vojno za žetev 30 krajcarjev na dan. Okoli leta 1916 pa so, če so žele za dnino, zaslužile en zeks od kope žita. Ena kopa, ki jo je zlagal gospodar ali hlapec, je štela 60 snopov. Pridna žanjica je nažela na dan po 7 kop, to je 420 snopov. (Povzeto po MAKAROVIČ 1982: 146)