Slika 2: Različne kose v muzeju v Libeličah. Foto: Anja Benko.
Slika 3: Kosa za mah, ki so ga potrebovali za steljo. Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.
kosa
▶[ˈkoːsa]-e ž(Ⓣ B, L, S)[ˈkoaːsa]-e ž(Ⓣ BP)1.kosa |orodje z dolgim rezilom in dolgim ročajem za košenje trave|2.kovinski del kose, s katerim se reže
Ⓣ B ▷ 1. [Ko sən šˈwa za sˈwiːje ˈkọsit, sən ˈzẹːwa ˈkoːso pa karˈjọːlo pa naˈkọːswa, pogˈraːbwa pa ˈnətər zapeˈlaːwa.] ◾ 2. [ˈKoːso smo ˈmərli nabˈruːsit, da sən ˈmọːgwa ˈkọsit.]
Ⓣ BP ▷ 1. [ˈTəst je bˈwa ˈkoaːsa.]
Ⓣ L ▷ 1. [ˈTuːə je pa ˈkoːsa. S ˈkoːso smo koˈsiːli.] ◾ 2. [Pa ˈšəti bˈriːəx ˈwaːxko s koˈsiːlco koˈsiː, ˈwoːnega ˈməra pa, je ˈtẹːjko sˈtərmo, da ˈməra s ˈkoːso ˈkoːsit ˈjət. Je gˈliːx ˈčeːra ga pokoˈsiː.]
Ⓣ S ▷ 1., 2. [Šˈtuːə je pa ˈkoːsa.]
~ Ⓘ ⇒ co kositi
~ Ⓡ »Orodje za košenje trave. Uveljavila se je od 13. stoletju, prej so kosili s srpom. Kosa ima dolgo leseno toporišče (kosišče) z manjšima ročajema za vsako roko; toporišče je iz bukovega, jesenovega ali drugega trdega lesa. Na koncu je nasajena kosa, dolgo koničasto jekleno rezilo z okrepljenim hrbtom; nasadi se s peto. Za različne vrste trave (košnje) so kose različno dolge in široke. Kakovost kose prepoznavajo po zvoku ob udarcu nanjo (kosa poje). Med košo jih kosci ostrijo z brušenjem in s klepanjem.« (BAŠ 2004: 237)
Slika 1: Kosa. Risba: Urša Kogelnik. 
.jpg)
.jpg)
