• Mak_1 Slika 1: Mak. Risba: Urša Kogelnik.
  • Mak_2 Slika 2: Mak na polju. Foto: Anja Benko.
  • Mak_3 Slika 3: Mak na polju. Foto: Anja Benko.
mak
[ˈmak] ˈmaːka m (Ⓣ B, L, S) mak |kulturna ali divja rastlina z mlečkom in velikimi zvezdastimi cveti ali njeno seme| = purpelica
Ⓣ B[ˈMak smo pa sˈjaːli ˈpərnas za poˈgaːčo, za ˈbuːlo. Da so nadoˈmẹːstni, ko oˈrẹːxo ni bˈwọ. ˈWiːgret se ˈtəsti ˈmak opˈlẹːje, ko zˈraːste, ˈpọl se pa da na gˈwaːwe, ˈtəste, ko so ˈsuːxe gˈwaːwe, se poˈriːəžejo, ˈpọl se pa zˈgoːra ˈbək ˈtəsta ˈmaːkawa kˈrọːna ˈbək odˈriːəže pa ˈwọn ˈsuːje ˈmak. Smo pa ˈtək za ˈwẹːjko ˈnuːəč smo pa še ˈtək ˈwẹːjkˈbaːrti ˈmaːkawo ˈbuːlo ˈmẹːli. ˈTəsto, ko je ˈnətər  kˈrọːni bˈwọ, so pa še zmˈlẹːli na koˈfẹː mˈliːn. ˈTək smo ˈpərnas naˈrẹːdli.]
Ⓣ BP[ˈPuːrpca, ˈmaːk. ˈTaːm ˈtuːə zˈraːste, kˈjẹːr je ˈbuːr sˈwiːət. ˈBuːr sˈwiːət je ˈbi in ˈzaj ˈtẹːga sˈkọr ni ˈwḙeːnč. Ob roˈbọːwix še kˈjẹ ˈwiːdiš, da še cweˈtiːjo. ˈTẹːga spˈlọx ni, ker se ˈwẹːjko škroˈpiː in ˈpọl se pa čˈriːəs poškroˈpiː. Je zˈgiːnwa, se je uˈniːčwa. ˈTuːə je ˈtaːka rastˈliːna, ko jo je ˈsoːko škroˈpiːwo ˈraːdo ˈnəswo. ˈTəste je zˈgiːnwa, se je uˈniːčwa. (...) Šˈtuːə  Šmiˈxẹːli, ko ˈmaːjo ˈxiːšo ˈnọːwo, so pa ˈtaːk naˈsiːp naˈraːdli, ˈtaːm ˈjəx ˈtək ˈwəlko cweˈtiː. Sən ˈreːkwa, da šˈtuːə pa že ne ˈwiːdiš ˈwḙeːnč.] ◾ [Na ˈpuːəlo ni ˈwḙeːnč ˈtẹːga. ˈŠəta škroˈpiːwa, ˈšəte uˈmẹːtne stwaˈriː, keˈmiːja, jəx je taˈkọːj uˈniːčwa. ˈRəčmo, ˈeːne ˈsoːrte rastˈliːne se je pərˈwaːdwo, da ˈpoːle je gˈraːtawa ˈtək, da ni iˈmuːna. ˈŠəta je pa zˈgiːnwa.]
Ⓣ L[ˈMak. ˈTəsto, ko se ˈwọn stˈrẹːse, struˈpeːno gˈliːx ni, je pa ˈwaːxko ko narˈkọːtik, če zeˈleːne zaˈriːəžeš. Če pa posuˈšiːš, je pa ˈtuj narˈkọːtik, ˈsaːmo da ˈzaj ˈteːga ne ˈdiːəwajo. ˈWiːəm, da mi je ˈmaːma pˈraːjwa, da je ˈnoːša ˈbiːca, ko so ˈčaːsix ˈmak sˈjaːli za ˈmaːkowo poˈtiːco, da so ga mˈlẹːli, ˈpọl pa poˈtiːco ˈpəkli, da je ˈtəste kˈroːne, ko je pərˈriːəzwa ˈmak pa ko so ˈsḙeːme ˈwoːn stˈraːsli, da je kˈraːwam nastˈwaːwa. Da je  šˈtaːwo ˈneːswa pa kˈraːwam ˈwərgwa, da so ˈmənda kˈraːwe ˈčiːst ˈziːrane bˈlẹ, da so ˈtək ˈtuːləle, da je bˈwọ gˈroːza. Ko so ˈtəsto ˈgər poˈjẹːdle, ˈjix je ˈčiːsto zˈmiːəšawo. ˈTək da ˈnẹːki ˈməra ˈbət ˈtuj  ˈtəstem poˈsuːšenem ˈdiːəwo.] ◾ [ˈNọ,  Prekˈmuːrju so otˈroːkom  ˈtəste ˈcuːcije, ko so ˈmẹːli iz bˈwaːga, so naˈmọːčli  ˈtaːko rastoˈpiːno, da so sˈpaːli. ˈDẹːkle, reˈciːmo, ko so ˈmərle ˈciːə ˈdaːn na ˈpuːəlo ˈdeːwat, so šˈtẹ ˈmaːkowe kˈrọːne ˈraːjtam sˈkuːxale pa ˈnətər naˈmọːčle, da so otˈrọci sˈpali ˈciːə ˈdẹːn, da so ˈwaːxko ˈdiːəwale. ˈTaj, ko je ˈmẹːwa ˈcaːjt, ˈga je podoˈjiːwa, ˈpọl je pa sˈpawo napˈrẹːj. So ˈga ˈčiːsto usˈpaːwale.]
Ⓣ S[ˈMak smo ˈmẹːli pa za ˈọːli. Če gˈliːx, da ˈzaj pˈraːjijo, da ˈmak je za … ˈTəsta kˈrọːna, ko je ˈgər na ˈmaːko, ˈtəsta je ˈmənda maˈmiːlo. Za ˈọːli smo ˈga ˈmẹːli. ˈZərno smo ˈwọn ˈduːəbli, ko ˈtaːka ˈbuːŋkica zˈraːste. ˈGər na ˈwərxo je ˈtaːka kˈrọːna, pˈrẹj koˈdaː ni gˈdọ ˈrẹːko, ˈzaj pa pˈraːjijo, da ˈtəsta je maˈmiːlo. Pa ˈdiːəwamo ˈtuj poˈtiːco ˈwọn. ˈZaj, ko ˈdoːma ne ˈsẹːjem ˈwḙeːnč, ˈga še ˈkuːpim ˈčaːsix. Se zˈmẹːle, je pa poˈtiːca.]
~ Ⓘ Indoevropsko (SNOJ 1997: 318). ◾ »Verjetno indoevropska izposojenka iz nekega predindoevropskega sredozemskega jezika.« (BEZLAJ 1982: 162)
~ Ⓡ »Papaver. Rod iz družine makovk z okoli 100 vrstami v zmernih predelih severne poloble, samo ena vrsta v južni Afriki in jugovzhodni Avstraliji; enoletne zelnate rastline ali večletne zelnate trajnice z mlečkom, z večinoma krpatimi ali deljenimi listi, rdečimi, vijoličastimi, rumenimi ali belimi cvetovi in okroglimi, jajčastimi ali podolgovatimi glavicami; uporabne in okrasne rastline.« (DUDEN 2002: 182) ◾ »Kulturna ali divja rastlina z mlečkom in zvezdastimi cveti ali njeno seme. Slovani so ga poznali ob naselitvi v Vzhodne Alpe. V visokem in poznem srednjem veku je sodil med krajevno omejene dajatve. Mak so gojili za olje, uporabljali so ga kot dodatek jedem, oljne tropine kot klajo.« (BAŠ 2004: 305) ◾ Na Strojni so do leta 1970 še sejali mak, ki je dobro obrodil – iz 50 kg semena so pridelali približno 25 litrov olja. Mak so opleli majnika. Julija ali avgusta, ko je dozorel, so potrgali njegove glave, jih zluščili in seme sušili v pečeh, kjer so prej spekli kruh. Mak so prešali enako kot lan in sončnice. Večinoma so ga vozili v Šentanel v Novakov mlin in v Brančurnikov graben pod Uršljo goro. Za plačilo so pustili gospodarju makove potice ali ga plačali ali pa odslužili z drugim delom. (Povzeto po MAKAROVIČ 1982: 154)
Naša spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam