Ⓣ L ▷ 2. [Ərˈjaːka, ˈpọl ˈŠẹːka, ˈLiːsa. ˈTuːə so bˈlẹ najˈbọl poˈgọːsta iˈmẹːna. ˈPọl po ˈwoːdax, reˈciːmo Dˈraːwa pa ˈSaːwa pa ˈMẹːža. Bẹːla je še ˈzaj, ˈaːna pa ˈLiːsa.]
~ Ⓘ »Predslovansko. *Mighia < indoevropsko *meigh-, *migh- ‘scati’.« (BEZLAJ 1982: 182) ◾ »Izhodna slovanska oblika je *Mьža; dialektični refleks za -ь- je v Mežiški dolini -ə-, -i- ali -a-. (…) Iz druge oblike tega korena so štajerska dialektičnega apletativa müža, müžiti, ki jih pogosto najdemo v ledinskih imenih za označevanje močvirnega sveta, npr. Muža, Muže, Može, Može, Müže, Müžice, Mužje, Müžnice, Müžjak itd.« (BEZLAJ 1961: 21)
~ Ⓡ »Meža je desni pritok Drave pri Dravogradu.« (BEZLAJ 1961: 20)
Naša spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
