Ⓣ B ▷ [ˈNọ, po dˈrẹːšmaˈšiːnu so bˈlẹ pa stˈrọːjne na eˈlẹːktriko – mlaˈtiːlce. Dˈrẹːšmaˈšiːn al pa mlaˈtiːlca je ˈeːno in ˈiːsto.]
Ⓣ BP ▷ [Mlaˈtiːlca, dˈrẹːšmaˈšiːn. ˈRəčma, mˈwaːtwo se je razˈliːčno. ˈAli se je ta ˈpərwe … ˈNẹːki so s ˈpuːəla ˈduːəmo woˈziːli pa ˈkar na ˈguːmni mˈwoːtili oˈziːroma zmaˈšiːnali. ˈPọl je ˈbọːwo zaˈraːdi ˈcaːjta, ˈmər po ˈnoːše ˈbọl, da se ni ˈsẹ uˈtaːnwo pa ˈwoːže se je spraˈwiːwo, so pa sˈnoːpe sparˈnaːli. ˈPọl so pa poˈziːmi, ko je ˈbi ˈcaːjt, so pa ˈtəste maˈšiːnali. Pˈrẹj je ˈbọːwo pa preˈwẹːjko za ˈaːnˈbaːrt, pa ni šˈwọ.]
Ⓣ L ▷ [Dˈrẹːšmaˈšiːn je ˈbi mwaˈtiːlca, ˈsaːmo da ˈzaj so pa že ˈbọl moˈdeːrne. ˈTəste mlaˈtiːlce so na ˈgoːmno sˈtaːle, si ˈməro ˈtiː sˈnoːpe ˈnətər pərˈpəlat, ˈpọl se je pa ˈdọ z ˈwọːza jeˈmaːwo pa se je ˈtaːm ˈnətər ˈdaːjawo. ˈZaj so pa moˈdeːrni sˈpẹt komˈbaːjni za ˈžiːto, ˈžiːtni komˈbaːjn. ˈTəsti pa ˈsẹ na ˈpuːəlo narˈdiː. ˈTəsti pa na ˈpuːəlo poˈžaːje pa ˈgər spˈraːji ˈžiːto ˈwọn, ˈžiːto ˈnətər ˈžaːkle al pa ˈsiːlos leˈtiː, ˈzaːdi pa sˈwoːma ˈwọn. (…) ˈZaj gˈlaːnem sˈwoːmo ˈkər ˈtək sčˈweːka ˈzaːdi ˈwọn, ˈpọl pa z dˈruːgim maˈšiːnom gˈrẹːjo zˈweːzat ˈbaːle. ˈBaːle se ˈdiːəwajo ˈpọl ˈtut is sˈwoːme, ne ˈsaːmo is ˈsəna, ˈtut is sˈwoːme se ˈdiːəwajo ˈtaːke ˈkọːckaste ˈbaːle al pa okˈrọːgle.]
~ Ⓘ ⇒ mlačev
~ Ⓡ »Stroj za mlatenje žita. Prve mlatilnice na ročni pogon (z njimi sta delala dva) so se uveljavljale v 19. stoletju. Ob koncu 19. stoletja so se uveljavljale mlatilnice na gepelj in mlatilnice na vodni pogon (ob tekočih vodah). (…) Mlatilnice so uporabljali do prevlade kombajnov v 70. letih 20. stoletja.« (BAŠ 2004: 329) ◾ »Najhitreje omlatimo žito z mlatilnico na pogon z vitlom ali motorno silo. (…) Malokateri drug kmetijski stroj se tako lahko uporablja zadružno kakor mlatilnica, ker more vsak posamezni posestnik brez škode odložiti delo za nekaj dni in se tako lahko zvrsti večje število posestnikov. Poglavitni del vsake mlatilnice je mlatilna priprava, ki obstoji iz bobna in plašča. Plašč stoji trdno in obdaja deloma boben, ki se hitro vrti mimo njega. Žito, ki ga vlagamo v mlatilnico, pride med plašč in boben, slednji ga zgrabi in potegne naprej, štrline, ki so pritrjene na bobnu in plašču, pa izbijejo oziroma osmukajo zrnje iz slame. Po izdelavi bobna in plašča dobimo dvoje vrst mlatilnic, in sicer mlatilnico z zobatim bobnom in mlatilnico z latvastim bobnom.« (SIMONIČ 1931: 298–299) ◾ »Pri ročni mlatilnici je šlo delo sicer hitreje od rok, vendar so imeli vsaj tisti štirje moški, ki so morali goniti kolo mlatilnice, veliko težje delo kot pri mlatvi s cepci. Pri ročni mlatilnici je samo pri stroju sodelovalo osem ljudi: štirje moški so gonili kolo in še štirje pri mlatilnici: ko sta dva stresala slamo, eden je snope pokladal, noter bulu, drugi pa gor nakvadu.« (MAKAROVIČ 1982: 147)
Slika 1: Mlatilnica v muzeju v Libeličah. Foto: Anja Benko. 
Slika 1: Mlatilnica v muzeju v Libeličah. Foto: Anja Benko. -1ade4e1821.jpg)
Slika 2: Mlatilnica v Libeličah. Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja. .jpg)
Slika 3: Mlatilnica v muzeju v Libeličah. Foto: Anja Benko. 
-3c09e84812.jpg)
Slika 4: Mlatilnica. Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja. .jpg)
