sejalnica
▶
[seˈjaːlnica] -e ž (Ⓣ B, L, S) 1. sejalnica |stroj za sejanje| = semašin 2. sejalnica |okrogla ali podolgovata košara za seme pri sejanju| = nasivač
Ⓣ L ▷ 1. [Seˈjaːlnica. ˈTuːə je ˈtaːk ˈbuːŋkər, ko se ˈnətər ˈdiːə ˈžiːto, ˈpọl ˈmaː pa ˈtaːke ˈrọːriče, ˈpọːno ˈtaːkix ˈrọːriče za ˈžiːto. ˈPọl pa ˈtaːm ˈwọn leˈtiː ˈtək poˈčaːsi, enakoˈmeːrno. Pa za koˈruːzo je ˈtut seˈjaːlnica. ˈTaːki taˈliːrčki so z ˈluːkcami. ˈTəsta je ˈmaːwo dərˈgaːčna. ˈWoːna za ˈžiːto ˈmaː ˈtaːke ˈrọːre ˈdọːta, da je ˈtək, naˈroːz so ˈtəsti ˈrọːri, ˈtək da ne ˈwiːəm, dˈwaːnajst ˈriːž naˈeːŋkrat ˈsẹːje al še ˈwḙeːnč. ˈTẹːjko ˈrọːro, ko je, ˈtẹːjko ˈriːž ˈsẹːje. Za koˈruːzo je pa dərˈgaːč. Je pa naˈwoːdna seˈjaːlnica na ˈsaːmo dˈwiːə ˈriːži. ˈMaː pa ˈtuj ˈtaːke ˈpiːskre, dˈwaː ˈpiːskra, ˈkaːmor koˈruːzo naˈsuːješ, ˈpọl pa leˈtiː ˈdọ na ˈeːne ˈtaːke kˈrọːžnike, ko se ˈsuːčejo. ˈTaːm so pa ˈluːkce, w ˈsaːko ˈluːkco koˈruːza ˈpaːde, in ko pˈriːde ˈtaːm, ˈpọl se pa ˈdọːta spusˈtiː pa ˈdọːta sˈpuːša. ˈZaj so pa pneˈmaːtske seˈjaːlnice. ˈTuːə so pa že ˈbọl moˈdeːrne, da ˈmaːjo ˈpiːskre pa šˈtiːri pa da pot priˈtiːskom poˈtiːska ˈnətər ˈzəmlo koˈruːzo. ˈMaː ˈtaːke šˈpiːce pˈriːədi, da ˈnətər po ˈzəmli ˈlẹːze, ˈpọl je pa ˈtaːm, ko je ˈzəmla zraxˈlaːna, ˈtaːka ˈluːkca ˈraːta s ˈtaːkimi kˈrẹːmpcami. ˈTaːm ˈnətər jo ˈpọl ˈtaːkne, ˈzaːdi se pa ˈdọ zaˈgərne, ker koˈruːzo ni tˈriːəba gloˈbọko ˈsaːdit, ˈtaːm je ˈčist pˈliːtwo. ˈTẹːjk, da je ˈmiːxno zaˈgərnjena.] ◾ 2. [Za ˈžiːto je seˈjaːlnica.]
~ Ⓘ ⇒ sejač
~ Ⓡ »Setvena košara za žitno seme; iz slame pletena košara z ročajem, ena stranica je rahlo usločena navznoter, tako da sejalcu bolje prilega ob bok.« (BAŠ 2004: 526)