setev
▶
[ˈsiːətə] -twe ž (Ⓣ B, BP, L, S) setev |delo, dejavnost, povezana z dajanjem semena v zemljo, da bi vzklilo|
~ Ⓘ ⇒ sejač
~ Ⓡ »Pri nas sejemo one rastline, ki ostanejo dlje časa na njivi in nam dajejo glavne pridelke, jeseni ali pa spomladi. Jeseni sejemo ozimna žita, pšenico, rž, ječmen, lan, ogrščico in repico, zimsko grašico in v krajih, kjer nimajo prehude zime, tudi rdečo ali laško deteljo. Spomladi pa sejemo jara žita, predvsem oves, ponekod tudi rž, pšenico in ječmen. Izmed onih rastlin, ki jih sejemo jeseni in spomladi, to so rž, pšenica in ječmen, dajo ozimne setve boljše pridelke v zrnju, ker imajo daljšo rastno dobo in ker bolje izrabijo zimsko vlago; zato je setev jarih žit umestna samo tam, kjer ozimine zaradi ostre zime rade pozebejo in je njih setev zato preveč tvegana.« (SIMONIČ 1931: 167) ◾ »Pretežno spomladansko ali jesensko, poljedelsko opravilo. Večinoma s hlevskim gnojem pognojeno njivo preorjejo in pobranajo ter posejejo z žitom ali s semeni drugih kulturnih rastlin in še enkrat pobranajo, da se seme skrije v zemljo. Od najstarejših časov je bila setev ročno opravilo, ko je sejalec nosil zrnje v posebno oblikovani košari, sejalnici, predpasniku ali prtu, zavezanim okoli vratu in/ali opasanim, iz njega je z roko zajemal zrnje in ga v enakomernih zamahih metal po njivi.« (BAŠ 2004: 529)
