Slika 1: Slak. Risba: Urša Kogelnik. -
Slika 1: Slak. Risba: Urša Kogelnik.
slak
▶
[sˈwaːk] -a m (Ⓣ B, L, S) [sˈwoːk] -a m (Ⓣ BP) slak |rastlina z dolgim, poleglim ali ovijajočim se steblom in velikimi zvončastimi cveti|
Ⓣ B ▷ [Sˈwaːk se pa ˈkər ˈsam zaˈsẹːje.]
Ⓣ BP ▷ [Sˈwoːk je ˈbi pa ˈtəsta tˈraːwa. ˈMoːja pərˈluːblena tˈraːwa. Pleˈwiːə. ˈTuːə je ˈbi ˈtaːk pleˈwiːə. ˈMọːj ˈmọːš je ˈrẹːko, ko sən na okoˈpaːwaje šˈwa. Je ˈrẹːko: „Bom pa ərˈpiːco sˈjaː, ˈpọl jo bom pa špˈriːca, ˈtiː pa ne bo tˈriːəba pˈleːt.” Ko ˈpiːəsje sən zˈmiːər okuˈpaːwawa, ˈsẹ dˈniː, ˈnọ. Sən ˈreːkwa: „ˈMaː, ˈfaːjn.” ˈZọː. Je pa sˈjaː. Je ˈnọːwo škroˈpiːwo ˈwọn ˈpəršwo. Je pa sˈjaː na ˈtoːko ˈwẹːjko gˈniːwo. Je pa škroˈpiː jo (...). Keˈmiːja je pa ˈtuj ˈtoːka, da ne ˈneːse ˈsẹ, nekaˈtẹːre ˈneːse. In je pa na ˈtəsti gˈniːwi sˈwoːk ˈbi ˈnətre in ˈtiːstega pa ni ˈneːswo. ˈTək ko bi ga ˈpẹːcawa, pogˈnọːjwa. In je ˈciːəwa gˈniːwa ˈbọːwa ˈtəstega sˈwoːka ˈtək. Ko si šˈtuːə pˈriːmo, je na ˈwuːnem kˈraːjo ˈmiːgawo. ˈTək, da sən ˈmiːslawa, da bom znoˈrẹːwa. In ˈpọl smo ˈmẹːli še probˈlẹːm pər ˈžẹːtwi, ko so že komˈbaːjni ˈbəli, na ˈtəsti gˈniːwi, da je ˈaːnˈbaːrt ˈməro ˈpuːstit, ker ni ˈmoːgo ˈžeːt. Se je ˈsẹ ˈgər na maˈšiːno pˈriːmwo. ˈWəda, ˈpọl sən pa ˈsaːko ˈlẹːto ja ˈtoːko škroˈpiːwo jeˈmaː, da je ja ˈtəstega ˈnəswo pər ˈžiːto, da smo ga ˈpọl spraˈwiːli, al.] ◾ [ˈTuːə so ˈtəste ˈbọːpke. ˈTuːə se ˈtək ˈgər pˈriːme, ˈjəs sən ja bˈwa ˈčiːst kərˈwaːwa, ko sən ˈpiːpawa ˈtəsti sˈwoːk.]
Ⓣ L ▷ [Sˈwaːk je ˈroːsto na ˈpuːəlo.]
Ⓣ S ▷ [Sˈwaːk pa po ˈžiːto ˈraːste. ˈTəste smo ˈwọn pˈlẹːli.]
~ Ⓘ »Praslovansko *sʼvolk‘ je izpeljano iz praslovansko *sʼvelt’i ‘zvleči, zviti’, sestavljenke iz praslovansko *sʼ ‘skupaj’ in *velt’i ‘vleči’, ker je slak ovijalka, ki se vleče, zvija ob drugih rastlinah.« (SNOJ 1997: 578)
~ Ⓡ »Njivski slak dela tanko podzemeljsko koreniko, ki se zarije prav globoko v tla in poganja stranske odrastke, iz katerih se razvijejo nadzemeljska stebla. Raste sicer med raznimi rastlinami, najbolje pa uspeva med žitom, ki ga preplete ter vleče k tlom. S pridno in ponovno pletvijo ga moremo toliko slabiti in zadrževati, da se ne more preveč razmnožiti. Tudi ne prenese sence. Primeren kolobar, v katerem se vrstijo za žitom okopavine ali detelja, mnogo pripomore, da se slak premočno ne razpase.« (SIMONIČ 1931: 208)
