• Vetnik_0 Slika 1: Vejalnik. Risba: Urša Kogelnik.
  • Vetnik_1 (zelo star, domacija Filipa Kusej v Gorcah) Slika 2: Vejalnik. Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.
  • Vetnik_2 (kmetija pri domaciji Subernik, Libeliska gora) Slika 3: Vejalnik na Libeliški gori. Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.
  • Vetnik_3 (p. d. pri Otu, Gorce, Libelice) Slika 4: Vejalnik v Libeličah. Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.
  • Vetnik_4 (1868, domacija Marije in Karla Psenicnik, p. d. pri Suberniku, Libeliska gora) Slika 5: Vejalnik na Libeliški gori. Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.
  • Vetnik_5 (domacija Srebotnik, p. d. pri Trinksu v Libelicah) Slika 6: Vejalnik v Libeličah. Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.
  • Vetnik_7 Slika 7: Vejalnik v muzeju v Libeličah. Foto: Anja Benko.
  • Vetnik_8 Slika 8: Vejalnik v muzeju v Libeličah. Foto: Anja Benko.
  • Vetnik_9 (pri Pusniku) Slika 9: Vejalnik. Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja.
vetnik
[ˈwiːətnik] -a m (Ⓣ B, BP, L, S) vejalnik |stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu|
Ⓣ B[ˈWiːətnik je pa za ˈžiːto ˈpuːcat, da se ˈžiːto ˈwọn zˈwẹːje. Pˈriːədi leˈtiː ˈsaːmo ˈžiːto, postˈraːni pa pˈlẹːwe al ˈpač ˈtəste sˈwaːbo, ˈzaːdi pa pˈlẹːwe ˈwọnta ˈmẹːče. ˈTuːə ˈmaː pa ˈtaːke ˈwẹːjke woˈpaːte ˈnətre. ˈTuːə je ˈciːə ˈtək uˈdiːəwan, ˈpač ˈmaː ˈsaːmo ˈmaːwo ˈtaːm fˈraːj. ˈPọl ˈga pa ˈgọːniš oˈkuːwo, ˈtaːm pa ˈpoːle ˈpuːca ˈžiːto. ˈTaːm je pa ˈdọːta ˈaːna ˈtaːka ˈdọːga ˈdeːska, ˈtaːm ˈdọːta je leˈtẹːwo ˈzaːki ˈžiːto, na ˈwọni stˈraːni je pa ˈtaːko ˈbọl ˈọːsko ˈboːwo, ˈtaːm je ˈtəsti ˈbuːrni kˈluːmpat ˈleːto ˈdọ. ˈNọ, pˈlẹːwe so bˈlẹ pa ˈwaːxke, jix je pa naˈzaːj ˈnəswo. ˈTəsto ˈbuːrno sən pa še ˈaːnoˈbaːrt preˈwẹːwa, da če je še ˈkaj osˈtaːwo, ˈtọt ˈuːne, če je ˈbuːrno bˈwọ, sən še ˈaːnoˈbaːrt ˈmərwa preˈweːt. Ni ˈtək ˈtəško šˈwọ ˈgoːnit, ˈsaːmo ˈnaːgwo si ˈməro ˈgoːnit, da je ˈfẹːjst ˈwẹːtər ˈdaːjawo.]
Ⓣ BP[ˈPọl je ˈbi pa oˈniːəx ˈtuj ˈwiːətnik. ˈNọ, pˈraː paraˈlẹːlno je že ˈkọj ˈbi ˈwiːətnik, ˈkar ˈjaːs ˈwiːəm. (…) ˈWiːətnik je leˈsiːən ˈbi.] ◾ [ˈEːniga ˈwiːətnika sən ˈkọj za ˈsọːnčce ˈmẹːwa, ˈaːdən je pa za ˈžiːto ˈbi. (…) ˈTəsti ta sˈtoːri je ˈbi za ˈsẹ. ˈPọl so pa pogˈruːntali, da ni ˈbi ˈtək  ˈrẹːdo. Je oˈnẹ ˈrẹːko, da ta ˈnọːwi so ˈbọːlši. Pa ˈtuj ˈnəč ni ˈbi ˈbọːlši. Z ˈsoːkem si ˈməro ˈdeːwat. ˈGọːnt si ga ˈməro. ˈAːdən ga je ˈgọːno. ˈỌni pa naˈsiːpwat pa dˈruːč ˈọno sˈpoːda ˈbək daˈjaːti. ˈTəsti ta sˈtoːri, ta leˈsiːəni, je na tˈliːəx leˈtẹːwo dˈwiːə ˈsoːrti: ˈaːno ˈbọl ˈčẹːdno, ˈaːno pa ˈmaːwo ˈmaːjn, da si ˈməro še ˈaːnˈbaːrt, ˈoːne pˈlẹːwe pa ˈwuːnta. In s ˈtəstem, ko bi ˈpọl ˈməro ˈbət ˈbọl, je pa že  ˈžaːk leˈtẹːwo oˈziːroma ˈtuj ni ˈbọːwo ˈtək, ko je preˈniːzek ˈbi, ˈniːsi ˈmoːgo ˈtək ˈžaːkəl naˈpọːnit, si pa naˈwoːdno ˈpiːskərč (…), ˈpọl pa ˈmẹːtro ˈdẹːli sˈpọt in je  ˈpiːskərč leˈtẹːwo in si ga ˈkar, ko je ˈbi ˈpọː, presˈtaːwo ˈxiːtro pa ˈkər ta dˈruːgiga sˈpọt. ˈTəst ˈcaːjt si ga pa  ˈžaːkəl ˈkar sˈkiːda. ˈTuːə je ˈtəsta pridoˈbiːte bˈwa.]
Ⓣ L[ˈTəste je pa ˈwiːətnik. ˈMaːmo ˈga še ˈdoːma. Še ˈdiːəwa. ˈSaːmo da ˈzaj ne ˈsẹːjemo ˈwḙeːnč ˈžiːta, ko komˈbaːjn ˈsẹ narˈdiː. ˈNọ, pˈrẹj ˈčaːsix, ko se je pa na dˈrẹšmaˈšiːn maˈšiːnawo, je bˈwọ pa ˈwẹːjko pˈlẹː zˈraːno. Smo ˈmərli pa ˈsẹ na ˈwiːətnik preˈweːt. Če ni ˈbi dˈrẹšmaˈšiːn ˈdọːjsti ˈčaːd. Če je ˈdọːjst ˈčaːdno ˈdẹːwo, da je ˈbi ˈkak ˈbọl ˈfaːjn dˈrẹšmaˈšiːn, ˈpọl ni bˈwọ tˈriːəba preˈwẹːt. Če ne, je pa bˈwọ tˈriːəba preˈweːt ˈžiːto, ˈsẹ preˈwẹːt, da se je ˈnətər  ˈkoːše spˈraːjwo, da ni ˈboːwo ˈtẹːjk pˈlẹː zˈraːno pa ˈteːga, da je ˈbọl ˈčiːsto ˈžiːto ˈboːwo. (…) ˈPọl na ˈkoːnco smo pa z ˈwiːətnikom čərˈniːce ˈwẹːli. Ko smo čərˈniːce na ˈriːfəl naˈbiːrali al pa na gˈroːble. ˈNọ, na gˈroːble jix ˈjəs ˈniːs naˈbiːrawa, ampak na ˈriːfəl. Si pa ˈwẹːjko ˈliːstja zˈraː spˈraːjo ˈnətər. In če ˈniːso bˈlə ˈtək ˈaːkšni pər otˈkuːpo, ˈpọl smo jix ˈmiː, ko smo si gˈnaːr sˈluːžli s čərˈniːcami, ko smo ˈkọnc osˈnọːwne ˈšọːle pa  zaˈčẹːtko gimˈnaːzije, smo ˈfẹːjst ˈxọːdle  čərˈniːce, smo jix pa na ˈwːətnik preˈwẹːle, ˈpọl pa ˈneːsle proˈdaːt, da jix ni bˈwọ tˈriːəba na ˈroːke preˈbiːrat. ˈTək, da je ˈwiːətnik sˈluːžo ˈtuj za ˈtuːə.]
Ⓣ S[ˈWiːətnik za ˈžiːto ˈweːt. Zˈgoːra ˈnətər smo ˈžiːto ˈsiːpali, ˈzaːdi so pˈlẹːwi leˈtẹːli ˈwọn. Pər stˈraːni je pa ˈbuːrno ˈžiːto leˈtẹːwo ˈwọn.] ◾ [ˈWiːətnik je ˈbi, ko se je pˈlẹːwe ˈbək ˈdọːbwo. Dˈrẹːšmaˈšiːn je is sˈnoːpa, is kˈlaːsja ˈžiːto spˈraːjo pa je ˈpọl ˈwuːn ˈpərleˈtẹːwo ˈsẹ sˈkọp. Na ˈeːni stˈraːni kˈlaːsje, na ˈeːni sˈwaːma, na ˈwoːni pa ˈžiːto pa ˈsọ pˈlẹːwe. ˈPoːle so pa z ˈwiːətnikom ˈlọːčli. ˈMẹːli so pa ˈpucmaˈšiːn že ˈčaːsix ˈtọt. ˈTəsti je pa sˈpuːco ot ˈžiːta dˈruːgo ˈsẹːme. ˈTaːm je pa pˈrəšwo sˈkuːəzi ˈwiːətnik dˈruːgo ˈsẹːme.]
~ Ⓘ ⇒ veti
~ Ⓡ »Čistilniki ločijo in čistijo žito večinoma po velikosti zrn, obenem pa odstranijo lahko primesi od žita s pomočjo vetra, ki loči lažje od težjega. Ločitev po velikosti dosežemo s poševnimi siti, ki se premikajo sem in tja. Žito gre čez sita z različnimi luknjicami in drsi pri tem debelejše zrnje čez sito, drobnejše pa pada skozi luknjice. (…) Zgoraj je lesen lijak, ki ima premakljivo dno in zapah, da z njim lahko poljubno uravnavamo odprtino, skozi katero pada žito na spodaj ležeča sita. Najprej pade žito na redko rešeto, ki je spleteno iz žice, potem pa na spodaj ležeče rešeto z nekoliko manjšimi luknjicami. Siti se treseta in premikata gor in dol. V okroglem obodu se vrti vetrnica in proizvaja veter, ki odpiha pleve, prah in vse druge lahke primesi iz žita, katero pada skozi omenjeni rešeti. Moč vetra uravnavamo z zapahom, ki se premika v skobah (obrobkih) na zunanji strani čistilnika. Žito, ki je veter odpihal iz njega pleve, slamo, prah itd., pride na dve siti, kjer pade drobno plevelno seme, najdrobnejše žitno zrnje, pesek itd. skozi luknjice na tla ali pa na posebno dno. Spredaj se usiplje iz čistilnika debelo zrnje prve vrste, najslabše zrnje, pomešano s plevelnim semenom, pa priteka iz koritca na drugi strani stroja. Za posamezne vrste žit in drugih sadežev je treba pravilno izbrati rešeta in sita. (…) Čistilnik je zlasti prikladen za čiščenje žita, ki je bilo namlačeno z ročno mlatilnico ali mlatilnico na vitel. Loči pa žito samo po velikosti zrn v dve vrsti, ne pa tudi po teži.« (SIMONIČ 1931: 309–310)
Naša spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam